***
Ah, tista tujost svetu,
ki jo razglašajo ljudje
za svojo tujost svetu,
je že prilagoditev.
Toda pes … Toda pes …
Človek se do smrti zamoti
z otroško igro »Fort – Da«.
Toda pes … Toda pes …
Nekdo je mislil, da bo iz tega izstopil,
in je šel in je streljal
v množico –
in pred tem je napisal:
»(…)
razdejanje je znanje
bolečina je sprejemanje
zanikanje je nemočno
(…)
smrt je pomilostitev
življenje je kazen
ljudje so si podobni
jaz sem drugačen«
Toda pes … Toda pes …
Richard Wagner je odigral
Liebestod na klavirju
in je šel pod klavir
in je lajal.
Toda pes … Toda pes …
Grof Ciano je (tik pred izbruhom vojne) napisal v svoj dnevnik:
»Se spominjaš, kako sem te kot deček
pozdravljal v Spezii, ko si odhajal,
in ti mahal z majhne terase
naše hiše, ki je gledala
na morje.
Glas se mi je zatikal v grlu,
oči sem imel polne
solza, vendar sem se
obvladal, dokler si bil
ti blizu, ker velikemu vojaku
nisem hotel pokazati
svoje slabosti. Toda moj napor
je bil zaman.
Ti si zelo dobro vedel,
da sem se vrgel na pod,
obvladan od solz in samote,
takoj ko si se skril
za vogalom …«
Toda pes … Toda pes …
Jaz ga božam. Tako ga božam.
Drevesa belo cvetijo.
Na rokah mi ostaja bela
dlaka.
Toda pes … Toda pes …
Perfectus
Ne za nepopolnost, za popolnost
je prosil odpuščanja –
pevec, ki je v imenu hvale najbolj krhkega
moral stopiti v najtemačnejše prostore.
Moral.
Svoboden
kot krogla,
ki leti mimo
telesa, v katero
je bila
izstreljena.
Nekdo je rekel: »Svoboda je v tem,
da nimaš svojega življenja.«
On je molčal.
Svoboden
kot krogla,
ki leti mimo
telesa, v katero
je bila
izstreljena!
Tekst
Céline je govoril ljudem,
ki so hoteli pisati
o njegovem življenju:
»Ničesar vam nimam povedati.
Izmislite si me!«
Kar je povedal, je povedal
živalim.
Tudi če tega niso brale.
Kako naj pes bere
Apokalipso, kjer piše,
da bodo psi ostali zunaj
Novega Jeruzalema?
Kaj naj reče na to drugega
kot to, da laja?
Da je ves Tekst samo zato, da se vzpostavi prostor,
ki je zunaj, absolutno zunaj!
Na list spustim tri kapljice krvi.
Ste jo zavohali na snegu, psi?
Perujska mumija
Koža, ki ne pomeni več golote.
Pergament, pergament, pergament.
Veke so se zarasle čez votlini.
Nos se lušči kot list, ki se zvija.
Pergament, pergament, pergament.
Luknja v vratu. Čelo kot iz kamna.
Elegantna kretnja roke.
Valoviti prsti. Dolgi nohti.
Ustnic ni.
»Uboga deklica!
Tako tukaj …
Po vseh stoletjih
tako tukaj …«
(Roke. Noge. Zobje. Lasje.)
Ne! Ti sijoči zobje
so tako zelo jasni,
da bodo pregrizli pergament,
ki se stoletje za stoletjem lušči
od njih!
Feniks
Te bo bolelo,
če te rišem s pepelom?
Sprašuješ, koga?
Koga sprašuješ?
Ko si vloga, si vloga,
ki ji kljubuješ.
Kdor bi snel masko,
bi s tem lagal
tako brezobrazno,
da bi vse izdal.
Kdor tu čez reko
postavi most,
prelomi neko
skrivnost, neko kost.
Kdor se zaganja
ob steno, spi.
Toda ne sanja.
Sanjaš ti.
Ne vprašam te,
ali živiš.
Vprašam le,
ali vzdržiš.
Te bo bolelo,
če te rišem s pepelom?
Smrt v Neaplju
Ko sem vrgel napol žive
ribe, ki so jih prodajali,
v morje,
me je prešinil klic:
»Vrača se stara norost.«
Ribe so obležale
na gladini s trebuhi navzgor.
Klic ni rešil življenja. Ne njim
ne meni.
Od takrat ga tolikokrat
ponovim.
»Moja smrt je moja večna mladost.«
Vrača se stara norost.
***********
Objavljene pesmi so izšle pri Založbi Goga v pesniški knjigi Liebestod.