Številni veliki možje so prehodili ulice dolenjske prestolnice in podgorjansko deželo, za večno so se vpisali v njeno zgodovino. Politika je skozi stoletja ljudi delila, nekateri, čeprav veliki in zaslužni, so krivično utonili v pozabo. Gotovo je bila krivica narejena družini Mach z Velikega Slatnika, očetu Johannu in še posebej sinu Ernstu Machu, velikemu znanstveniku, filozofu in humanistu.
Ernstov sodobnik je bil ruski revolucionar Vladimir Iljič – Lenin, s katerim sta se ideološko precej razhajala. Najbrž je bil prav zaradi tega znanstvenik in filozof Ernst Mach, ki je bil rojen 18. februarja 1838 v Turasu na Moravskem, umrl pa je dan po 78. rojstnem dnevu 19. februarja 1916 v Haaru v bližini Münchna, v naših učbenikih praktično zamolčan.
Družina Mach in Slatenska dolina
Družina Mach, ki je z Moravske prišla živet v Novo mesto leta 1858, je močno zaznamovala življenje v Slatenski dolini. Oče Johann, humanistično usmerjen učitelj in vzgojitelj, profesor na praški gimnaziji, je v naše kraje prinesel jamamaja, japonskega metulja sviloprejca. Podgorskim ljudem je bil bolj kot graščak dober sosed, vaščan in učitelj. Sina Ernsta je zaradi njegovega šibkega zdravja poučeval kar doma in ga pripravil za gimnazijsko maturo. Po maturi je hitro napredoval in kmalu, že pri dvaindvajsetih letih, doktoriral iz fizike in pozneje predaval na več univerzah in tudi na očetovi kmetiji na Velikem Slatniku, kjer je preživljal počitnice, raziskoval hitrost zvoka.
Hotel je priti do živega fenomenu dvojnega poka in se o tem z očetom na Slatniku ustvarjalno prerekal. Z Velikega Slatnika se je Ernst Mach povezal z Reko, kjer je sodeloval s Petrom Salcherjem, Korošcem, ki je deloval na pomorski akademiji in v novi tovarni torpedov. Z njim sta prva uspešno fotografirala izstrelek ob preboju zvočnega zidu. Škoda, da oslepeli oče Johann Mach ni imel sreče doživeti sinovega uspeha. Nekaj let pred tem je leta 1879 umrl. Skupaj z deset let pred njim umrlo ženo Josephino je pokopan na Velikem Slatniku. Njun nagrobni spomenik je krajevna skupnost Mali Slatnik pred desetletjem temeljito obnovila.
Sestra Ernsta Macha Maria je bila učiteljica, vzgojiteljica in pisateljica živalskih zgodb za otroke. Srčno je bila navezana na Veliki Slatnik, kjer je preživela najlepša leta svoje mladosti. Kot učiteljici ji je bilo po postavah tistega časa sojeno ostati samska. Najmlajša Ernstova sestra, o kateri je pisal tudi Janez Trdina, pa je življenje preživela v dunajskemu samostanu.
Machovo posestvo na Velikem Slatniku je Ernstova sestra Maria prodala stricu Tadeju Merklu, ki pa ga je prodal in del denarja zapustil šmihelskemu župniku. S tem denarjem so notredamske sestre odprle znamenito dekliško gospodinjsko šolo v Šmihelu, kjer je bila tudi prva šola za gluhoneme deklice v slovenskem jeziku, ki jo je na začetku obiskovalo sedem, pozneje pa tudi do trideset učenk.
Machova učna pot
S knjigo Slatenska dolina in Machova dediščina, ki je izšla pred kratkim, in Machovo učno potjo, ki smo jo odprli že lani in katere večji del poteka prav po ozemlju Machove graščine, želim štiri ure trajajoči sprehod pomakniti iz sedanjosti še v Machov čas in širši javnosti na prijeten način predstaviti tudi del že vloženega truda drugih avtorjev. Vsem, ki jih Machovi bolj zanimajo, priporočam branje Machovega zbornika iz leta 1995, ki ga je izdal Klub za nadarjene učence, Zgodovino slovenske province, ki ga je izdala Kongregacija šolskih sester de Notre Dame, in prispevek Marjana Mušiča v Kroniki, časopisu za slovensko krajevno zgodovino III iz leta 1955.
Kljub trudu stroke in učencev glas o pomenu Machove družine v našem kraju vedno znova zamre. V šolah se premalo ali sploh ne omenja imen očeta Johanna in sina Ernsta, ki je bil na dunajski univerzi vzornik štirideset let mlajšemu geniju Albertu Einsteinu in bil sodobnik velikega znanstvenika slovenske krvi, fizika, matematika in pesnika Jožefa Stefana. Žalostno je spoznanje, da je splošno védenje o Machu tako rekoč nično. Večkrat se zgodi, da celo izobraženi ljudje na pohodih po Machovi poti, ko jim imenujem Machov hrib, sprašujejo, za kakšen »gozdni mah« gre. Macha pozna malokdo. Nekaj malega je krivo tudi to, da je 262 metrov visoki hrib s kislo vsebnostjo tal res poraščen z bogato odejo mahu in še na zemljevidu je zapisan kot Mahov, ne kot Machov hrib.
To škratasto napako, igro črk, sem na zemljevidu v svoji knjigi popravil. Zelo moteče je dejstvo, da so novomeški možje skozi zgodovino o tej družini vedeli tako malo, da nimamo niti ene stezice, kaj šele ulice ali ceste, imenovane po Ernstu ali Johannu Machu. Zamisliti se je treba nad tem. Največ, kar ljudje vedo, je običajno nekaj nejasno povezanega s hitrostjo zvoka in letal.
Želja in namen našega lani avgusta ustanovljenega društva Machova dediščina pod Gorjanci je za začetek vsaj z učno potjo, širši javnosti predstaviti družino Mach. Machova graščina je, žal, nesrečno končala, od nje je ostal le mogočno obokan grajski hlev. zdajšnji lastnik Metod Jerman ga s svojimi sredstvi tankočutno restavrira, naše društvo pa mu je po svojih močeh pripravljeno pomagati. Naša želja je, da si pod oboki v tej zgradbi v dogovoru z lastniki pridobimo muzejski prostor.
Z mnogo prostovoljnega dela, odrekanja in tudi vlaganja svojih sredstev smo tudi ob podpori Krajevne skupnosti Mali Slatnik izpeljali več udarniških akcij, da smo speljali in očistili pohodne poti, jih na nevarnejših delih opremili z lesenimi ograjami, očistili mlinščico in tudi strugo potoka, postavili šest brvi in most. Domači mojstri so izdelali pet masivnih miz in klopi, ki smo jih postavili na pomembne informativne točke. Na sotočju treh studencev smo uredili prostor, kjer sta Jože Jerman in Zvone Blažič z Velikega Slatnika postavila ekološke božične jaslice.
Pod strokovnim vodstvom znanega biologa Matjaža Ježa iz Slovenj Gradca smo organizirali Noč metuljev na Machovem hribu, ki se je je udeležilo 131 obiskovalcev. Organizirali smo več pohodov različnih skupin, tudi otrok iz vrtca v spremstvu staršev. Ob prvem pohodu smo že imeli izdelano bogato zloženko z zemljevidom poti.
Ob stoletnici še knjiga
Ob stoti obletnici smrti Ernsta Macha sem izdal knjigo, o kateri sem po tihem razmišljal mnoga leta. Duh Machovih mi nekako ni dal miru. Sem domačin z Velikega Slatnika in Machovo zgodbo že zaradi tega poznam. Moja mati je bila delovna ženska, izredna organizatorka, živi leksikon. Njeno bogato izročilo sem si zapomnil in še pravi čas zapisal. Poznala je ljudi, o katerih se mnogim še sanjalo ni. Oče je bil velik poštenjak, kleparski mojster in pravi umetnik v svojem poklicu. Na kilometre žlebov je obesil na strehe domačij in gospodarskih poslopij v vaseh pod Gorjanci, kjer tisti čas nobena vas ni imela vodovoda. Že takrat, ko sem bil še otrok, me je na kolesu jemal s seboj. Tako sem spoznaval podgorjanske vasi in prebivalce.
Zdi se mi, da ni naključje, da je moj oče pokopan v družinskem grobu, ki leži neposredno ob Machovem grobu na slatenskem pokopališču. Od majhnega sem spoštljivo pogledoval na oba spomenika in še posebej na čudovito, v kamen vklesano pisavo v tujem jeziku, ki je buril mojo domišljijo.
S knjigo se želim oddolžiti družini Mach in na svoj način obeležiti 650-letnico Novega mesta ter jo povezati s 100-letnico smrti velikega znanstvenika Ernsta Macha. V ospredju sta še sodobnika oče Johann Mach in pisatelj Janez Trdina, ki je s svojimi zapisi prav tako povezan z Machovo graščino. S knjigo želim svetu pokazati lepote naše doline in Machovo zgodbo v njej. Velika želja je, da pot zaživi, naj jo prehodijo domači in tuji ljudje in trajno naj opravlja poslanstvo učne poti.
